Zgodovina
Temelje za omrežje Funkfeuerja je že v 90ih letih postavila delovna skupina internetnega ponudnika Silver Server pod vodstvom Franza Xaverja. Silver Server je bil takrat eden izmed prvih ponudnikov, ki je testiral brezžične podatkovne povezave za vsakdanjo rabo. Ponudnik je bil znan po tehnoloških inovacijah, ker mu je uspelo postaviti hrbtenico (t.i. Vienna Backbone Service) na podlagi tehnologije DSL skupaj z dvema drugima ponudnikoma v času, ko je bil DSL skoraj ne znan. Glavni namen teh brezžicnih povezav je bil takrat na področju P2P (Point-to-Point), da bi morda lahko nadomestili kabelske hrbtenice z brezžičnimi povezavami. Po daljšem testiranju se je Silver Server odločil, da WLAN takrat še ni bil primeren za komercialno uporabo.
Nato sta društvi Team Teichenberg in Public Voice Lab prevzeli obstoječe wireless točke. Upali sta, da bi iz tega lahko razvili poslovni model. V tej fazi so pod vodstvom Franza Xaverja in Rolanda Jankowskega povečali omrežje na 15 točk. Podjetju pa ni uspelo ustvarjati dovolj trdno podlago zato, da bi lahko strankam ponudili dostop do interneta. V tem trenutku so bile cene strojne opreme za posamezno točko previsoke, saj ni bilo strojne opreme, ki bi podpirala operacijski sistem Linux. Šele po prenosu prostega operacijskega sistema Linux na cenovno ugodnejšo strojno opremo in razvoju prvih protokolov za mesh routing je postala kasnejša hitra rast omrežja možna.
Zaradi takrat predvidenega neuspeha so začeli z decentralizacijo strojne opreme. Stanovalcem stavb z wireless točkami so ponudili, da bi lahko kupili opremo po zelo ugodni ceni. To je bil prvi korak do prostega omrežja.
S tem se je pojavil problem, saj ni bilo več operaterja, ki bi upravljal omrežje, ponujal tehnično pomoč in predstavljal ta projekt navzven. Ustanovitev društva Funkfeuer je bila rešitev. Zdaj so navdušeni člani in vodstvo društva opravljali omenjene naloge. Na Dunaju so Markus Sulzbacher, Andreas Marksteiner, Bela Eckermann, Aaron Kaplan, Wolfgang Nagele, Gerhard Poller in številni drugi sodelovali pri razširitvi in upravljanju omrežja.
Medtem se je ideja Funkfeuerja razširila tudi v druge zvezne države, kot npr. v Weinviertel v Spodnji Avstriji s strani Christiana Kurta, v Bad Ischl v Zgornjo Avstrijo s strani Bernda Schröckelsbergerja in v Gradec na Štajerskem s strani Othmarja Gsengerja, Erwina Nindla in Rolanda Jankowskega. Da bi dobili podporo, npr. subvencije, so ustanovili društva tudi izven Dunaja.
Projekt je medtem zrasel na več kot 300 aktivnih točk na Dunaju in približno 130 točk v Gradcu ter še vedno raste. Zaradi stalnih inovacij in ponudbe storitev za člane (npr. VoIP, Jabber, itd.) je omrežje dobilo dodatno vrednost za uporabnike.
Avgusta 2010 je Wireless Summit for Community Wireless Networks (http://wirelesssummit.org/) prvič potekal izven ZDA in sicer na Danuju. Približno v tem času se je začelo prizadevanje, da bi povezali različne pobude doma in v tujini z lastno infrastrukturo. Trenutno se aktivno ukvarjamo s tem, da bi povezali Slovenijo, Hrvaško in Avstrijo.
Aktivno preučevanje protokolov za mesh routing naj bi omogočilo razširitev omrežja in mogočo mobilno uporabo. Dinamična omrežja s tisočimi točkami, ki zajemajo celotno območje in se samodejno urejajo, so cilj marsikaterega univerzitetnega raziskovalnega projekta. Pri Funkfeuerju bodo morda kmalu uresničena.
